Coincard – izdaja 3

Louvre ni nastal kot muzej. Njegova zgodovina sega do trdnjave, ki jo je kralj Philipp II. ob koncu 12. stoletja dal zgraditi na takratnem zahodnem robu Pariza. Pod Franz I. se je v 16. stoletju začela preobrazba v renesančno palačo. Poznejši vladarji so kompleks več stoletij širili. Vzhodno pročelje, imenovano tudi Louvre-Kolonnade, je bilo ustvarjeno v 17. stoletju pod Ludwig XIV. Spada k delu palače, ki je obrnjen proti Parizu.

Ko je bil kraljevi dvor leta 1682 preseljen v Versailles, je Louvre med drugim služil za nastanitev umetnikov, akademij in kraljevih zbirk. Med Francosko revolucijo je bila nekdanja vladarska palača preoblikovana v javni muzej. Leta 1793 se je tam odprl Musée central des arts. S tem je javnost dobila dostop do umetnin, ki so bile prej predvsem del kraljevih, cerkvenih ali aristokratskih zbirk. Louvre je tako postal tudi izraz novega državnega razumevanja lastništva umetnin in kulturnega izobraževanja.

Pod Napoleonom se je muzej razširil in se nekaj časa imenoval Musée Napoléon. Del njegovih zbirk je izviral iz zaplemb na osvojenih območjih; po porazu Napoleona so bila številna dela vrnjena. V nadaljnjem poteku 19. in 20. stoletja so se stavbe in zbirke še naprej širile. Danes muzej obsega umetnine in arheološke predmete iz več tisočletij ter različnih svetovnih regij.

Stekleno piramido na Cour Napoléon je zasnoval arhitekt Ieoh Ming Pei, odprta pa je bila leta 1989. Nastala je v okviru projekta »Grand Louvre«, s katerim so bila velika območja na novo urejena, osrednji vhod pa prestavljen pod dvorišče. Njeno sodobno gradivo in geometrijska oblika sta v zavestnem nasprotju z zgodovinsko palačo.

Kot razlog za izdajo leta 2025 ni navedena konkretna obletnica. Izbiro je mogoče prej pojasniti z vlogo Louvra kot državnega muzeja, zgodovinskega vladarskega sedeža in mednarodno znanega francoskega kulturnega simbola.