2 evra BU

Gospodarska in monetarna unija je postopoma nastala iz evropskega povezovanja. Njena osrednja podlaga je bila Pogodba iz Maastrichta, ki je začela veljati leta 1993. Določila je pot do skupne valute in zahteve za sodelovanje. Med tako imenovana konvergenčna merila spadajo zahteve glede stabilnosti cen, stanja javnih financ, dolgoročnih obrestnih mer in stabilnosti deviznih tečajev.

Z začetkom tretje stopnje monetarne unije so bili devizni tečaji sodelujočih nacionalnih valut nepreklicno določeni. Evro je sprva služil kot knjižna, plačilna in obračunska enota, na primer pri negotovinskem plačilnem prometu in na finančnih trgih. Bankovci in kovanci so prišli v obtok šele v začetku leta 2002. Do takrat je prebivalstvo v vsakdanjem življenju še naprej plačevalo med drugim z nemškimi markami, franki, lirami ali pezeti, vendar je bila njihova vrednost glede na evro že določena.

Za skupno denarno politiko je pristojen Evrosistem. Sestavljata ga Evropska centralna banka in nacionalne centralne banke držav, ki so uvedle evro. Nacionalne vlade pa v veliki meri ohranjajo odgovornost za svojo proračunsko in gospodarsko politiko. Ta povezava centralizirane denarne politike z nadaljnjim nacionalnim vodenjem fiskalnih politik zaznamuje ureditev monetarne unije.

Skupna izdaja je sovpadla tudi z obdobjem širitve območja evra. Po prvotnih sodelujočih državah so skupno valuto prevzele še druge države Evropske unije; Slovaška se je območju evra pridružila na začetku leta izdaje. Vse države članice Evropske unije niso bile in niso del tega območja, saj sodelovanje zahteva izpolnjevanje pravnih in gospodarskih pogojev.

Enoten spominski motiv je bil primeren, ker predmet počastitve ni bil obletnica posamezne države, temveč skupni evropski projekt. Hkrati so izdaje z oznakami držav, oznakami kovnic in različnimi napisi na robu ostale prepoznavne kot kovanci posameznih držav. Kovanci so tako povezovali skupno denarno politiko z vztrajajočo pristojnostjo držav članic za nacionalne strani njihovih obtokovnih kovancev.