Blister BU

Alessandro Manzoni se je rodil leta 1785 v Milanu in velja za enega najpomembnejših avtorjev italijanske romantike. Pisal je pesmi, drame ter zgodovinska in jezikoslovno-teoretična besedila. Med njegova druga znana dela sodijo tragedija „Adelchi“, nabožne pesnitve „Inni sacri“ in oda „Il cinque maggio“, ki jo je napisal po Napoleonovi smrti. Manzoni je bil blizu italijanskemu združitvenemu gibanju. Po ustanovitvi Kraljevine Italije je bil imenovan za senatorja.

„I Promessi Sposi“ pripoveduje o Renzeju in Lucii, mladem paru, čigar poroko prepreči krajevni oblastnik Don Rodrigo. Zgodba se odvija v Lombardiji v času španske oblasti v 17. stoletju. Zgodovinski dogodki, kot so nemiri zaradi pomanjkanja hrane, vojna in kuga v Milanu, tvorijo ozadje dogajanja. Roman obravnava zlorabo politične in družbene moči, šibkost državnih institucij ter vprašanja krivde, odpuščanja in božje previdnosti.

Delo je vplivalo tudi na razvoj skupnega italijanskega knjižnega jezika. Italija je bila v Manzonijevem času jezikovno močno razdrobljena; v vsakdanjem življenju so uporabljali predvsem regionalne jezike in narečja. Manzoni je roman predelal v skladu z jezikovno rabo izobraženih slojev v Firencah. Končna različica je izšla med letoma 1840 in 1842 ter pozneje postala razširjeno šolsko berilo. Tako je besedilo poleg vpliva na književnost prispevalo tudi k jezikovnemu poenotenju nastajajoče nacionalne države.

Povezava Vatikana z Manzonijem izhaja predvsem iz njegove katoliške usmerjenosti. Po verski preusmeritvi je vera zavzela osrednje mesto v njegovem mišljenju in pisanju. Njegova dela povezujejo zgodovinski prikaz in družbeno kritiko z moralnimi in teološkimi vprašanji. Hkrati predstavlja povezavo med katoliško kulturo, italijansko književnostjo in politično zgodovino 19. stoletja. To prepletanje je najverjetneje utemeljilo njegovo počastitev s strani države Vatikan.