Nemčija · 1275. obletnica rojstva Karla Velikega

Karl je izhajal iz vladarske rodbine Karolingov. Po smrti svojega očeta Pippina Mlajšega je sprva vladal skupaj z bratom Karlmannom. Pozneje je združil cesarstvo in ga povečal s številnimi vojaškimi pohodi. Sčasoma je obsegalo velike dele današnje Francije, Nemčije, Italije in držav Beneluksa. Desetletja trajajoče saške vojne so spremljali prisilni krsti, preseljevanja in ostro kaznovanje upora.

Kronanje za cesarja, ki ga je papež Leo III. v Rimu izvedel na božični dan leta 800, je na Zahodu nadaljevalo tradicijo antičnega rimskega cesarstva. Hkrati je zaznamovalo odnos med posvetno oblastjo in papeštvom. Karlovo cesarstvo pa ni bilo centralno upravljana država v sodobnem smislu. Dvor se je selil med različnimi palacami; grofje so izvajali regionalno oblast, medtem ko naj bi kraljevi odposlanci nadzorovali njihovo upravo.

Na dvoru so spodbujali izobraževanje, uporabo pisave in poenotenje cerkvenih besedil. Učenjaki, kot je bil Alkuin von York, so sodelovali pri teh reformah. V tem okolju se je razširila karolinška minuskula, dobro berljiva pisava, ki je pozneje vplivala na razvoj latinske knjižne pisave. Ta kulturna prenova se označuje kot karolinška renesansa.

Aachen je bil ena od Karlovih priljubljenih palac. Tam zgrajena dvorna kapela tvori jedro današnje katedrale. Njen osrednji, osmerokotni prostor se je zgledoval po poznoantičnih in bizantinskih centralnih stavbah, zlasti po San Vitale v Ravenni. Karl je bil pokopan v Aachnu. Cerkev je pozneje več stoletij služila kot kraj kronanja rimsko-nemških kraljev.

Vladarski monogram je bil overitveno znamenje na listinah in je predstavljal latinsko ime Karolus. Povezava z aachensko stavbo se tako hkrati nanaša na kraljevsko oblast, dvorno kulturo in Karlovo zapuščino. Obletnica je Nemčiji ponudila priložnost, da obeleži osebnost, katere vladavina je povezana tako z Aachnom kot s politično zgodovino več današnjih evropskih držav.