2 evra BU

Krvne transfuzije so šele v začetku 20. stoletja postale zanesljivo uporabna oblika zdravljenja. Prejšnji poskusi so pogosto spodleteli zaradi strjevanja krvi, okužb ali reakcij nezdružljivosti. Odločilen pogoj je bilo odkritje sistema krvnih skupin AB0, ki ga je odkril Karl Landsteiner. To je pojasnilo, zakaj sta bili kri nekaterih darovalcev in prejemnikov med seboj združljivi, medtem ko so druge kombinacije povzročile hude reakcije.

Nadaljnji napredek so prinesli postopki za zaviranje strjevanja krvi in kratkotrajno shranjevanje darovane krvi. Med prvo svetovno vojno so se takšne metode razvijale predvsem pri oskrbi ranjencev. V naslednjih letih so se vse bolj uveljavljale v civilnih bolnišnicah. Sprva je transfuzija pogosto še potekala neposredno od izbranega darovalca do bolnika; krvne banke in centralno organizirane transfuzijske službe so nastale šele pozneje.

Prvo dokumentirano transfuzijo krvi na območju današnje Slovaške je opravil kirurg Ján Kňazovický. Pripadal je generaciji zdravnikov, ki so v takratni Češkoslovaški uveljavili sodobne kirurške in transfuzijsko-medicinske postopke. Njegov poseg tako ne predstavlja le posameznega zdravljenja, temveč prehod k medicini, v kateri je bilo mogoče večje operacije, oskrbo pri velikih izgubah krvi in določena zdravljenja internističnih bolezni vse pogosteje podpreti z darovano krvjo.

Transfuzijska medicina se je sčasoma razvila v samostojno medicinsko področje. Poleg določanja krvne skupine vključuje tudi preizkuse združljivosti, preiskave na povzročitelje prenosljivih bolezni ter ločevanje darovane krvi na posamezne sestavine. Eritrocite, trombocite in plazmo je tako mogoče ciljno uporabiti pri različnih zdravljenjih.

Izbira teme za obtočni kovanec tako opozarja na prelomnico v slovaškem zdravstvu. Hkrati v ospredje postavlja prostovoljno darovanje krvi, od katerega je še naprej odvisna oskrba pri nesrečah, operacijah, zapletih pri porodu in številnih boleznih.