Vatikan · 25. obletnica smrti Matere Terezije iz Kalkute

Mutter Teresa se je leta 1910 kot Anjezë Gonxhe Bojaxhiu rodila v Skopju, v današnji Severni Makedoniji, v katoliški albanski družini. Pri 18 letih je vstopila v irski red Loreto. Ta jo je poslal v Indijo, kjer je najprej delala kot učiteljica, pozneje pa kot ravnateljica katoliške dekliške šole v Kalkutti.

Po lastnih navedbah je leta 1946 začutila verski klic, naj zapusti samostan in začne delati med najrevnejšimi prebivalci mesta. Sprejela je indijsko državljanstvo in leta 1950 ustanovila redovno skupnost Missionarinnen der Nächstenliebe. Njene članice so med drugim skrbele za brezdomce, sirote, bolnike in umirajoče. Iz sprva krajevne skupnosti se je razvila mednarodno delujoča katoliška redovna skupnost z ustanovami v številnih državah.

Za svoje humanitarno delo je Mutter Teresa leta 1979 prejela Nobelovo nagrado za mir. Hkrati njeno delovanje ni bilo brez kritik. Kritike so bile med drugim namenjene zdravstvenim in higienskim razmeram v posameznih ustanovah, njenemu ravnanju z donacijami ter njenemu odklonilnemu odnosu do splava in kontracepcije. Njeno javno podobo sta zato zaznamovala tako osebna predanost ljudem v stiski kot tudi dosledno zagovarjanje katoliškega moralnega nauka.

Papež Johannes Paul II. jo je leta 2003 razglasil za blaženo. Kanonizacijo je leta 2016 izvedel papež Franziskus; v Katoliški cerkvi jo odtlej častijo kot sveto Terezijo iz Kalkutte. Pogoj za to je bilo cerkveno priznanje dveh ozdravitev kot čudežev na njeno priprošnjo.

Izbira s strani države Vatikanstadt je predvsem posledica tega cerkvenega češčenja. Mutter Teresa v katoliškem razumevanju predstavlja dejavno ljubezen do bližnjega ter skrb za revne, bolne in družbeno izključene. S tem se razlog za izdajo hkrati navezuje na teme, ki imajo v družbenem nauku in karitativnem delovanju Katoliške cerkve osrednjo vlogo.