2 evra BU

Dzūkija leži na jugu in jugovzhodu Litve. Kot etnografska regija nima določenih upravnih meja in ne predstavlja samostojne politične teritorialne enote. Za regionalno središče velja Alytus; Dzūkiji se prištevajo tudi gozdnata območja okoli Varėne in zdraviliškega mesta Druskininkai. Velike dele pokrajine zaznamujejo borovi gozdovi, peščena tla, reke in jezera. Ker so tla marsikje omogočala le skromne kmetijske pridelke, so imeli gozdarstvo, čebelarstvo ter nabiranje gob in jagodičevja tradicionalno posebno vlogo.

Ime Dzūkija izhaja iz izrazite posebnosti tamkajšnjih litovskih narečij: nekateri soglasniki se izgovarjajo kot »dz« oziroma »c«. Prebivalci se imenujejo Dzūkai. Poleg jezika so značilnosti regionalne identitete tudi ljudske pesmi, pripovedne tradicije, lesena arhitektura in izročeni običaji. Za to območje se uporablja tudi ime Dainava. Označuje zgodovinsko pokrajino, ki jo povezujejo z Jatvingi, zahodnobaltskim ljudstvom, ki je v srednjem veku živelo na delih današnje Litve, Poljske in Belorusije.

Obsežni gozdovi so zaznamovali tudi politično zgodovino regije. Večkrat so nudili zatočišče oboroženim odporniškim skupinam. Po sovjetski okupaciji Litve so tam delovali litovski partizani; ena od njihovih teritorialnih enot je nosila ime Dainava. Bojevniška navezava sodobne regionalne heraldike se zato navezuje tako na starejša baltska izročila kot tudi na spomin na obrambo in odpor.

Izdaja kovanca umešča Dzūkijo v etnografsko razdelitev Litve. Ta običajno razlikuje pet regij, katerih meje so določene predvsem na podlagi narečij, običajev in zgodovinskega dojemanja lastne identitete. Serija kovancev tako prikazuje kulturno raznolikost, ki se ne odraža v današnjih upravnih okrožjih. Izbira Dzūkije zato ni bila namenjena posamezni obletnici, temveč je bila del sistematičnega prikaza regionalnih identitet države.