Numizmatično pismo

Toledo leži na vzpetini nad reko Tajo in je bilo v različnih obdobjih politično in versko središče Iberskega polotoka. V času Vizigotov je mesto služilo kot sedež oblasti; po islamski osvojitvi je pripadalo al-Andalusu. Leta 1085 je kralj Alfons VI. von León und Kastilien zavzel Toledo. Pozneje je bilo mesto nekaj časa rezidenca kastiljskega dvora in tesno povezano z vladavino Karla V. Zgodovinska podoba mesta zato združuje rimske, vizigotske, islamske, judovske in krščanske sledi. Staro mestno jedro je bilo leta 1986 vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine.

Izraz mudéjar označuje arhitekturno in umetnostno tradicijo, ki se je razvila na krščansko nadzorovanih območjih Španije. Prevzela je oblike in tehnike islamske arhitekture, med drugim podkvaste loke, opečno zidavo, geometrijske okraske, lesene strope in okrasni štuk. Pri tem so sodelovali tudi muslimanski obrtniki, ki so po krščanski osvojitvi živeli pod novo oblastjo. Toledo je eno od krajev, kjer je ta povezava različnih gradbenih tradicij še posebej jasno vidna.

Puerta del Sol so utrjena mestna vrata znotraj zgodovinskega obzidja Toleda. Njeni prehodi, stolpi in zobčaste stene so imeli obrambno in reprezentativno funkcijo. Današnje ime izhaja iz simbola sonca, ki so ga pozneje namestili na vrata.

Sinagoga je bila zgrajena na pobudo Samuela ha-Levija, visokega uradnika na dvoru kralja Petra I. von Kastilien. Njena bogato opremljena molilnica priča o tedanji judovski skupnosti v Toledu in hkrati o kulturni izmenjavi v srednjeveški Kastilji. Po izgonu Judov iz Španije leta 1492 je bila stavba uporabljena v krščanske namene. Danes je v njej Sefardski muzej.

Izdaja je del španske serije kovancev, ki od leta 2010 predstavlja kraje svetovne dediščine UNESCO v državi. Toledo torej ni bil izbran zaradi posamezne obletnice, temveč kot naslednji del te neprekinjene serije.