2 evra BU

Adam Bohorič je bil slovenski protestantski pedagog in jezikoslovec 16. stoletja. Študiral je v Wittenbergu, središču reformacije, pozneje pa je vodil šolo v Ljubljani. Tam je sodeloval pri vzpostavljanju protestantsko usmerjenega izobraževalnega sistema. Reformacija je na slovensko govorečih območjih spodbujala uporabo ljudskega jezika pri bogoslužju, pouku in tisku. S tem se je pojavila potreba po enotnih pravopisnih pravilih in učnih pripomočkih.

Bohoričeva slovnica je izšla leta 1584 v Wittenbergu z latinskim naslovom »Arcticae horulae succisivae«. Velja za prvo slovnico slovenskega jezika. Dejstvo, da je bila napisana v latinščini, je ustrezalo tedanjemu znanstvenemu jeziku in je omogočilo, da je bil opis dostopen tudi zunaj slovenskega jezikovnega prostora. Bohorič je oblikoslovje in druga jezikovna pravila uredil po vzoru tedanjih latinskih slovnic. Hkrati je delo pomagalo uveljaviti slovenščino kot jezik pouka in književnosti, ki ga je mogoče sistematično opisati.

Pravopis, povezan z njegovim imenom, se je uporabljal v protestantskih tiskih in je s spremembami ostal v rabi do 19. stoletja. Tudi celotni slovenski prevod Svetega pisma Jurija Dalmatina, ki je bil prav tako natisnjen leta 1584 v Wittenbergu, je uporabljal to pravopisno izročilo. Takšne knjige so prispevale k oblikovanju skupnega slovenskega knjižnega jezika onkraj regionalnih narečij. Pozneje je Bohoričev pravopis nadomestila abeceda, zasnovana po vzoru hrvaškega jezikovnega reformatorja Ljudevita Gaja.

Spomin na Bohoriča se zato ne nanaša le na življenjepis posameznega učenjaka. Opozarja na nastanek slovenskega jezikoslovja, protestantske knjižne kulture in vlogo tiskanih besedil pri razvoju skupnega knjižnega jezika. Okrogla obletnica je bila za Slovenijo priložnost, da ta del svoje jezikovne in izobraževalne zgodovine obeleži na obtočnem kovancu.