Vatikan · 500. obletnica smrti Raffaela

Raffaello Sanzio, v nemščini običajno imenovan Raffael, se je rodil leta 1483 v Urbinu. Poleg Leonarda da Vincija in Michelangela je spadal med umetnike, ki so zaznamovali italijansko visoko renesanso. Po izobraževanju v osrednji Italiji je najprej deloval v Firencah. Okoli leta 1508 ga je papež Julij II. poklical v Rim. Tam so nastale številne slike za papeški dvor ter načrti za arhitekturo in opremo.

Raffael je z Vatikanom še posebej tesno povezan po njem imenovanimi stancami. Te prostore v Apostolski palači so pod njegovim vodstvom okrasili s freskami. Med njimi je tudi »Atenska šola«, upodobitev antičnih filozofov v idealizirani arhitekturi. Freske so povezovale krščansko teologijo, antično učenost in politično samopodobo renesančnega papeštva. Papež Leon X. je Raffaelu zaupal še druge naloge. Po smrti Donata Bramanteja je prevzel tudi vodenje del pri novogradnji bazilike svetega Petra. Njegovi pozneje spremenjeni gradbeni načrti so bili uresničeni le deloma.

Angela na motivu kovanca izvirata iz Raffaelove slike »Sikstinska Madona«. Na spodnjem robu slike se naslanjata na ograjo in gledata navzgor. Oltarna slika je bila namenjena cerkvi San Sisto v Piacenzi, danes pa je v Dresdnu. Obe figuri so pozneje pogosto izločili iz verskega celotnega konteksta in ju reproducirali kot samostojen motiv. Zato spadata med najlažje prepoznavne Raffaelove stvaritve.

Raffael je umrl v Rimu in bil pokopan v Panteonu. Odločitev države Vatikan je mogoče pojasniti predvsem z njegovim delovanjem za papeže ter z deli, ki so se v Vatikanu ohranila vse do danes. Jubilejno leto je bilo zato priložnost, da se spomnimo ne le slikarja, temveč tudi njegove vloge pri umetniškem oblikovanju papeškega Rima.