2 evra BU

Willy Brandt je bil od leta 1969 zvezni kancler in si je s svojo vzhodno politiko prizadeval za približevanje državam Srednje in Vzhodne Evrope. Pred tem je politik SPD v času nacionalsocialistične vladavine živel v izgnanstvu. Po vojni je bil med drugim župan Zahodnega Berlina in zvezni zunanji minister. Njegova politika naj bi politično olajšala obvladovanje posledic nemške delitve in na novo uredila odnose z vzhodnimi sosedami.

Brandtov obisk v Warschau 7. decembra 1970 je bil namenjen predvsem podpisu Varšavske pogodbe. Z njo sta se Bundesrepublik Deutschland in Volksrepublik Polen zavezali k nenasilju ter potrdili obstoječo mejo na Odri in Nisi. Pogodba je bila v notranji politiki sporna, vendar je predstavljala temelj za nadaljnje približevanje med državama.

Spomenik, pri katerem je Brandt položil venec, je bil leta 1948 postavljen po načrtu kiparja Nathan Rapoport. Spominja na judovski odpor proti nemškim okupatorjem. V zaprtem varšavskem getu je bilo v katastrofalnih razmerah stlačenih več sto tisoč Judov. Potem ko so se leta 1942 začele množične deportacije v uničevalno taborišče Treblinka, so judovske odporniške skupine spomladi 1943 oboroženo nastopile proti dokončnemu izpraznjenju geta. Nemške enote so vstajo zatrle, četrt sistematično uničile ter preostale prebivalce umorile ali deportirale.

Brandtov poklek ni bil napovedan. Besedno dejanje so sprva sprejeli različno, vendar se je razvilo v trajno podobo spomina na nemško povojno zgodovino. Povezalo je priznanje nemške odgovornosti za nacionalsocialistične zločine s političnim prizadevanjem za sporazumevanje s Poljsko. Brandt je leta 1971 prejel Nobelovo nagrado za mir, zlasti za svojo politiko popuščanja napetosti.

Izdaja ob obletnici zato ni obudila le osebne geste. Hkrati je spomnila na holokavst, judovski odpor in težaven proces nemško-poljske sprave. Dogodek je bil tako primeren tudi kot opozorilo na vlogo javnega spomina v odnosih med evropskimi državami.