Komplet obtočnih kovancev zrcalni sijaj

Dinastično izhodišče je smrt nizozemskega kralja in luksemburškega velikega vojvode Wilhelma III. leta 1890. Od Dunajskega kongresa leta 1815 sta bili Nizozemska in Luksemburg povezani v personalno unijo: obe državi sta imeli istega monarha, vendar sta pravno ostali ločeni. Na Nizozemskem je lahko prestol prevzela Wilhelmina, hči Wilhelma III. Za Luksemburg pa so veljala pravila nasledstva rodbine Nassau, po katerih je imel takrat prednost moški član druge veje.

Luksemburška krona je zato pripadla Adolphu, nekdanjemu vojvodi Nassauja. Njegovo vojvodino si je po avstrijsko-pruski vojni leta 1866 priključila Prusija. Z njegovim nastopom na oblasti v Luksemburgu se je personalna unija z Nizozemsko končala. Leto 1890 tako ne označuje le zamenjave vladarske hiše, temveč tudi odtlej samostojno luksemburško nasledstvo na prestolu.

Ker Adolphov sin Wilhelm IV. ni imel sina, so bila hišna pravila spremenjena. Tako je lahko nasledstvo prevzela njegova najstarejša hči Marie-Adelheid. Njeno vladanje je potekalo med prvo svetovno vojno, med katero so Luksemburg zasedle nemške čete. Zaradi notranjepolitičnih sporov in kritik njenega odnosa med okupacijo je leta 1919 odstopila. Prestol je prevzela njena sestra Charlotte. Še istega leta je ljudsko glasovanje potrdilo nadaljevanje monarhije.

Med nemško okupacijo v drugi svetovni vojni je Charlotte skupaj z vlado odšla v izgnanstvo in se prek radijskih nagovorov obračala na luksemburško prebivalstvo. Leta 1964 je vodenje države predala svojemu sinu Jeanu. Pod Jeanom in pozneje Henrijem se je vloga velikega vojvode v okviru parlamentarne in ustavne monarhije še naprej razvijala.

Obletnica je bila priložnost za prikaz dinastične kontinuitete, ki je obstajala od leta 1890, ter hkrati ločitve luksemburške krone od nizozemske. Zaporedje vladarjev poleg tega opozarja na politične prelomnice, kot so dve svetovni vojni, odpovedi prestolu in spremenjena pravila nasledstva.