Nemčija · 25 let nemške enotnosti

Po drugi svetovni vojni je bila Nemčija razdeljena na okupacijske cone. Leta 1949 sta iz njih nastali dve državi: Bundesrepublik Deutschland na zahodu in Deutsche Demokratische Republik (DDR) na vzhodu. Obe sta pripadali različnima političnima in vojaškima zavezniškima sistemoma. Od leta 1961 je Berlinski zid skupaj z mejnimi napravami DDR oteževal pobeg na Zahod ter ločeval družine, kroge prijateljev in gospodarske povezave.

Leta 1989 je bilo vodstvo DDR vse bolj pod pritiskom. Mnogi ljudje so zapustili državo prek drugih držav vzhodnega bloka; hkrati so demonstranti zahtevali politično svobodo, svobodne volitve in svobodo potovanja. Iz tega se je med drugim razvilo miroljubno protestno gibanje, ki se je začelo z Leipziger Montagsdemonstrationen. Njegov vzklik »Mi smo ljudstvo« je bil sprva usmerjen proti zahtevi državnega vodstva, da govori v imenu prebivalstva. Z naraščajočo zahtevo po državni združitvi se je geslo deloma spremenilo v »Mi smo eno ljudstvo«.

Odprtje Berlinskega zidu 9. novembra 1989 je pospešilo politični razvoj. Na prvih svobodnih volitvah v Volkskammer marca 1990 so večino dobile sile, ki so si prizadevale za hitro združitev. Sledili so denarna, gospodarska in socialna unija ter pogajanja med obema nemškima državama. Vzporedno so Bundesrepublik, DDR in štiri nekdanje okupacijske sile v Zwei-plus-Vier-Vertrag uredile zunanjepolitična vprašanja, med drugim meje Nemčije in njeno polno državno suverenost.

3. oktobra 1990 je DDR pristopila k Bundesrepublik. Ponovno ustanovljene vzhodnonemške dežele so postale del zveznega ozemlja; hkrati je Berlin znova postal skupno mesto in pozneje sedež Bundestag in Bundesregierung. 3. oktober je od takrat zakonski dan Deutsche Einheit.

25. obletnica je bila leta 2015 priložnost, da se ne spomnimo le državne združitve, temveč tudi miroljubne revolucije in vloge prebivalstva pri koncu vladavine SED. Kovanec tako obletnico umešča v državljanski in hkrati evropski kontekst.