Sestavni kompleti obtokujočih kovancev v kakovosti FDC – 42. WMF

Elizejska pogodba je bila sklenjena 22. januarja 1963 v pariški palači Élysée. Nastala je v ozadju dolgotrajnega nemško-francoskega rivalstva in treh vojn od leta 1870, nazadnje druge svetovne vojne in nemške okupacije Francije. Obe državi sta že v petdesetih letih 20. stoletja sodelovali pri evropskem povezovanju. Pogodba pa naj bi spravo trajno prenesla v vsakodnevno delovanje vlad.

Predvidena so bila redna srečanja voditeljev držav in vlad ter posvetovanja o zunanji, obrambni, izobraževalni in mladinski politiki. Vlade in oblasti naj bi svoja stališča usklajevale čim prej. Konkretna posledica je bila ustanovitev Deutsch-Französisches Jugendwerk leta 1963. Organizacija spodbuja srečanja, izmenjave in učenje jezikov ter naj bi zlasti mlajše generacije povezala med seboj.

Konrad Adenauer je bil od leta 1949 do leta 1963 prvi zvezni kancler Zvezne republike Nemčije. Njegova politika je bila usmerjena v vključitev Zahodne Nemčije v zahodna zavezništva in v približevanje Franciji. Charles de Gaulle je med drugo svetovno vojno vodil Svobodno Francijo. Pozneje je zaznamoval Peto republiko in bil od leta 1959 do leta 1969 predsednik države. Prizadeval si je za bolj samostojno evropsko politiko, pri kateri naj bi sodelovanje z Zvezno republiko imelo osrednjo vlogo.

Predstavi obeh strani se nista povsem ujemali. Deutscher Bundestag je zakon o soglasju dopolnil s preambulo, ki je med drugim potrdila povezanost z Združenimi državami Amerike in Natom ter evropsko združevanje. S tem je bil de Gaullov koncept evropske politike, bolj neodvisne od Združenih držav Amerike, omejen.

Obletnica je bila povod za skupno nemško in francosko izdajo kovancev z enako tematiko. Izbira opozarja na institucionalizirano partnerstvo obeh držav, ki se odtlej nadaljuje z rednimi vladnimi posvetovanji, skupnimi ustanovami in številnimi družbenimi programi izmenjav.