2 evra PP

Malta je bila od leta 1814 kot kronska kolonija pod britansko oblastjo. Politično sodelovanje prebivalstva je bilo sprva močno omejeno. Ustava iz leta 1849 je sicer ustanovila vladni svet z izvoljenimi poslanci, vendar ti v primerjavi z imenovanimi člani niso imeli večine. Odločilne odločitve so tako ostale v rokah guvernerja in kolonialne uprave.

Reforma iz leta 1887 je to razmerje spremenila: v vladnem svetu so imeli izvoljeni člani prvič večino v primerjavi s člani, ki so bili člani po uradni dolžnosti ali jih je imenovala kolonialna oblast. Angleški izraz »večinska zastopanost« tu torej ne označuje predvsem večinskega volilnega sistema, temveč večinski položaj izvoljenih predstavnikov v zakonodajnem organu. O splošni demokratični volilni pravici v današnjem pomenu kljub temu ni bilo mogoče govoriti. Volilna pravica je bila med drugim vezana na spol ter premoženje oziroma dohodek; veliki deli prebivalstva so ostali izključeni. Poleg tega je britanski guverner obdržal obsežna pooblastila.

Ustavni spremembi so predhajale zahteve malteških političnih skupin po večji samoupravi. Med vodilnimi akterji je bil Fortunato Mizzi, ki je nasprotoval močnejšemu kulturnemu in jezikovnemu približevanju Veliki Britaniji. Vprašanja političnega zastopanja so bila takrat tesno povezana z razpravami o upravi, obdavčitvi, izobraževanju in položaju italijanskega jezika.

Großmeisterpalast je bil prvotno uradni sedež predstojnikov malteškega viteškega reda. V času britanske kolonialne oblasti je služil kot rezidenca guvernerja in gostil politične ustanove. Zato na podobi kovanca ne predstavlja le Vallette, temveč tudi kraj kolonialne oblasti in parlamentarnega delovanja.

Ustavna ureditev iz leta 1887 ni ostala trajno v veljavi; leta 1903 je bila izvoljena večina znova odpravljena. Kljub temu velja reforma za eno od stopenj na poti k samoupravi. Izdaja je bila del malteške serije kovancev o ustavni zgodovini države, ki je obravnavala nadaljnje mejnike od prvih izvoljenih predstavnikov do republike.