Blister BU

Belgijska kraljica Elisabeth (1876–1965) je izhajala iz rodbine Wittelsbach in bila poročena s kraljem Albertom I. Tudi sama je igrala violino ter podpirala glasbo, likovno umetnost in znanost. Pouk violine je med drugim prejemala pri Eugènu Ysaÿeju, belgijskem violinistu, skladatelju in dirigentu. Iz skupnega zanimanja za izobraževanje mladih glasbenikov je nastala zamisel o mednarodnem tekmovanju.

Prvič je bilo tekmovanje izvedeno pod imenom »Concours Eugène Ysaÿe«. Ysaÿe je umrl malo pred tem, vendar je še sodeloval pri oblikovanju osnov tekmovanja. Sprva je bilo namenjeno violinistom, pozneje tudi pianistom. Med zgodnjimi nagrajenci sta bila sovjetska glasbenika David Oistrach in Emil Gilels. Druga svetovna vojna je prekinila njegovo nadaljnje izvajanje. Po ponovni uvedbi je tekmovanje leta 1951 dobilo današnje ime in odtlej potekalo v Bruslju.

Med njegove posebnosti sodi intenzivni finalni krog. Finalisti v omejenem času pripravijo posebej za tekmovanje določeno, pred tem še neobjavljeno delo. Pri tem živijo in delajo ločeno od javnosti ter brez podpore svojih učiteljev. Poleg violine in klavirja so bile pozneje dodane še druge discipline, med njimi petje in skladanje. Nastopi v finalnem krogu tradicionalno potekajo z orkestrom.

Tekmovanje je hkrati povezano z belgijsko monarhijo in državno podprto skrbjo za kulturo. Po Elisabeth je častno predsedstvo prevzela kraljica Fabiola, pozneje pa je to nalogo nadaljevala kraljica Mathilde. V središču sta priznanje mladim glasbenikom in njihova mednarodna javna prepoznavnost, ne le podelitev denarne nagrade.

Za Belgijo je bil jubilej zato priložnost, da se spomni dolgoročno delujoče kulturne ustanove, poimenovane po kraljici, z mednarodno udeležbo. Izbira obtočnega kovanca je v enem motivu povezala zgodovino glasbe, belgijsko kulturno politiko in vlogo kraljeve hiše.