2 evra PP

Malta je bila od konca francoske zasedbe pod britansko oblastjo; leta 1814 je otočje formalno postalo britanska kronska kolonija. Politična oblast je bila sprva v veliki meri v rokah guvernerja in kolonialne uprave. Čeprav je bil leta 1835 ustanovljen vladni svet, so bili njegovi člani imenovani. Zahteve malteškega prebivalstva po soodločanju, svobodnejšem tisku in sodelovanju pri zakonodaji so v naslednjih letih privedle do nadaljnjih reform.

Z ustavo iz leta 1849 je vladni svet prvič dobil člane, ki so bili izbrani na volitvah. S tem pa še ni nastal parlament v današnjem pomenu. Poleg izvoljenih predstavnikov so bili v svetu še naprej guverner in imenovani uradniki. Britanska kolonialna oblast je ohranila nadzor nad vlado in se je v svetu lahko oprla na uradne člane. Izvoljeni člani so tako imeli le omejen vpliv na zakonodajo in upravo.

Tudi volitve same niso ustrezale današnjemu razumevanju splošne in enake volilne pravice. Volilno pravico je imel le majhen del moškega prebivalstva. Premoženjski, dohodkovni in drugi pogoji so izključevali velike skupine prebivalstva; ženske niso imele volilne pravice. Kljub temu je ureditev volilno načelo trajno uvedla v malteške institucije in ustvarila okvir, v katerem je bilo mogoče politične interese javno zastopati.

Izdaja spada v malteško serijo kovancev o ustavni zgodovini države. Druge izdaje so obravnavale poznejše korake, kot so uvedba predstavniške večine, samouprava, neodvisnost in razglasitev republike. V tem opisanem dogodku je bil prepoznan začetek tega razvoja: zaznamuje prehod od izključno imenovanega kolonialnega sveta k predstavništvu, ki je bilo vsaj deloma legitimno na podlagi volitev. Serija se tako ni osredotočila na posamezne politike, temveč na zaporedne spremembe državne ureditve.