2 evra BU

Mednarodni dan žensk je nastal iz socialističnega ženskega gibanja in prizadevanj za politično in socialno enakopravnost. Na mednarodni ženski konferenci v Københavnu je Clara Zetkin leta 1910 predlagala vsakoletni dan ukrepanja. Prve tovrstne prireditve so leta 1911 potekale med drugim v Nemčiji, Avstro-Ogrski, na Danskem in v Švici. Takratne zahteve so med drugim vključevale volilno pravico žensk, dostop do javnih funkcij in izobraževanja ter boljše delovne pogoje. 8. marec se je kot stalni datum uveljavil šele pozneje. Od Mednarodnega leta žensk 1975 ta dan obeležujejo tudi Združeni narodi.

Isala Van Diest je študirala medicino v Bernu, ker ji je bila ta izobraževalna pot v Belgiji sprva zaprta. Po vrnitvi je morala izpolniti še dodatne pogoje, preden je bila sprejeta v zdravniški poklic. Delala je v Bruslju in med drugim obravnavala ženske, ki so imele zaradi svojega socialnega položaja omejen dostop do zdravstvene oskrbe. Poleg tega se je zavzemala za pravice žensk v Belgiji.

Marie Popelin je leta 1888 na Université libre de Bruxelles doktorirala iz prava. Njena prošnja za sprejem v odvetništvo je bila zavrnjena. Sodišča so to odločitev potrdila in se pri tem oprla na takratni družbeni in pravni položaj žensk. Primer, ki je postal znan kot »afera Popelin«, je pokazal, da zaključeni študij ženskam še ni zagotavljal enakopravnega dostopa do poklica. Popelin je nato spadala med gonilne sile pri ustanovitvi belgijske lige za pravice žensk. Ženske v Belgiji so imele dostop do odvetniškega poklica šele po njeni smrti.

Povezava obeh biografij z obletnico tako opozarja na konkretne ovire, proti katerim se je usmerjalo zgodnje žensko gibanje: izključevanje iz visokošolskega izobraževanja, reguliranih poklicev in javnega udejstvovanja. Hkrati izbira teme spominja na to, da so bile politične pravice in poklicna enakopravnost v Belgiji uveljavljene postopoma in v različnih obdobjih.