Francija · 70 let od poziva 18. junija, ki ga je izrekel de Gaulle

Spomladi 1940 je Wehrmacht v nekaj tednih premagal francoske in britanske enote v Franciji. Po odstopu predsednika vlade Paul Reynaud je vlado prevzel maršal Philippe Pétain in napovedal, da bo zaprosil za premirje. To je privedlo do nemške zasedbe velikih delov Francije; na nezasedenem jugu je nastal avtoritarni režim Vichy, ki je sodeloval z Nemškim rajhom.

Charles de Gaulle je bil poklicni častnik in se je že pred vojno zavzemal za okrepljeno uporabo premičnih tankovskih enot. Med vojaškim pohodom je bil povišan v brigadnega generala in za kratek čas postal državni sekretar na ministrstvu za obrambo. Ker je zavrnil premirje, je odšel v Veliko Britanijo. V svojem radijskem nagovoru je zagovarjal stališče, da poraz francoskih armad še ne pomeni odločitve vojne. Francija se lahko opre na svoj kolonialni imperij, britansko zavezništvo in gospodarske zmogljivosti drugih zaveznikov. Vojake, usposobljene delavce in strokovnjake za oboroževanje je pozval, naj se mu pridružijo.

Neposredni doseg nagovora je bil omejen. Zvočni posnetek oddaje ni ohranjen, neposredno pa ga je najverjetneje slišalo razmeroma malo ljudi. Šele pozneje je postal simbol nadaljevanja boja. Odpor je dejansko nastal iz različnih skupin v zasedeni in nezasedeni Franciji ter iz sil Svobodne Francije, ki jih je vodil de Gaulle. Ti tokovi so se šele postopoma politično in vojaško povezali.

De Gaulle se je razvil v političnega predstavnika Francije, ki se je borila, in po osvoboditvi stal na čelu začasne vlade. Pozneje je kot prvi predsednik Pete republike zaznamoval njene institucije in zunanjo politiko.

Obletnica je bila primerna za državno spominsko kovanco, ker v francoski kulturi spominjanja nagovor velja za nasprotje kapitulaciji in kolaboraciji. Od leta 2006 je 18. junij v Franciji tudi državni dan spomina, ki obeležuje zgodovinski poziv in zavrnitev, da bi poraz sprejeli kot dokončen.