Nemčija · Baden-Württemberg – bazilika Birnau (serija: zvezne dežele II, 7. izdaja)

Cerkev izvira iz romanja k Božji Materi, ki je sprva potekalo pri starejši kapeli v Birnau. Za cistercijanski samostan Salem je ta kraj v 18. stoletju postal premajhen in ni več ustrezal liturgičnim ter reprezentativnim zahtevam tedanjega časa. Samostan je zato dal zgraditi novo romarsko cerkev, ki naj bi bila vidna od daleč nad Bodenskim jezerom.

Načrtovanje je bilo zaupano vorarlberškemu graditelju Peter Thumb, ki je sodeloval tudi pri več drugih cerkvenih stavbah na območju južne Nemčije. Gradnja je potekala med letoma 1746 in 1750. Pri opremljanju so sodelovali umetniki iz okolice Bodenskega jezera in južne Nemčije. Stropne freske so delo Joseph Ignaz Appiani, štukature in številna kiparska dela pa pripisujejo Johann Georg Dirr oziroma Josef Anton Feuchtmayer. Med najbolj znane kipe spada tako imenovani »Honigschlecker«: deček, ki sega po satju. Kip je povezan s češčenjem svetega Bernharda von Clairvauxa in je hkrati primer izrazito slikovite opreme baročnih cerkva.

Zgodovina cerkve je tesno povezana s političnimi spremembami ob koncu Svetega rimskega cesarstva. V okviru sekularizacije je bil samostan Salem razpuščen, zato je Birnau izgubila prvotnega institucionalnega nosilca. Cerkev pa se je ohranila kot bogoslužni in romarski kraj. Pozneje so dušnopastirsko skrb zanjo ponovno prevzeli cistercijani. V 20. stoletju je bila Birnau povzdignjena tudi v papeško manjšo baziliko.

Povod tako povezuje več ravni: zgodovino cistercijanskega reda, versko tradicijo območja Bodenskega jezera in razvoj južnonemške baročne arhitekture. Izbiro motiva za kovanec je mogoče zlasti pojasniti s tem, da je Birnau stavba, v kateri se nazorno povezujejo regionalna zgodovina, cerkvena kultura in politične posledice sekularizacije.