Litva · Za obrambo

Današnja obrambna politika Litve je tesno povezana z izkušnjami 20. stoletja. Sovjetska zveza je leta 1940 državo zasedla in priključila, nato jo je zasedla Nemčija, leta 1944 pa je ponovno prišla pod sovjetsko oblast. Litovski partizani so se proti sovjetski okupaciji borili še več let. Leta 1990 je Litva razglasila obnovitev svoje državne neodvisnosti. Ta preteklost vpliva na politični pomen, ki ga pripisujejo suverenosti, teritorialni obrambi in družbeni odpornosti.

Litva je od leta 2004 članica Nata in Evropske unije. Na njeno varnostnopolitično lego vplivata skupna meja z Belorusijo in bližina ruske eksklave Kaliningrad. Med Litvo in Poljsko je poleg tega kopenska povezava med baltskimi državami in preostalimi članicami Nata, ki jo pogosto imenujejo koridor Suwałki. Po ruski priključitvi Krima leta 2014 je Litva leta 2015 ponovno uvedla pred tem začasno ukinjeno vojaško obveznost. Od leta 2017 je v državi nameščena tudi večnacionalna bojna skupina Nata, ki jo vodi Nemčija.

Koncept celovite obrambe ni omejen na oborožene sile. Vključuje državne organe, občine, podjetja, upravljavce kritične infrastrukture, prostovoljske organizacije in prebivalstvo. Sem sodijo vojaške priprave, civilna zaščita, načrtovanje odzivanja na krize, kibernetska varnost, zanesljivost oskrbe in spopadanje z dezinformacijami. Posebno vlogo ima Litauischer Schützenbund, prostovoljna organizacija, ki jo podpira država ter med drugim zagotavlja usposabljanje in podporo za obrambo in civilno odpornost.

Izdaja očitno ni povezana z zgodovinsko obletnico, temveč obravnava aktualno državnopolitično temo. Obsežni ruski napad na Ukrajino od leta 2022 je v Litvi še okrepil zaznavanje grožnje. Kovanec zato obrambe ne pripisuje le vojski, temveč jo predstavlja kot nalogo države in celotne družbe.