Slovenija · 250. obletnica Narodne in univerzitetne knjižnice

Zgodovina knjižnice sega v leto 1774. Po ukinitvi jezuitskega reda so knjige iz nekdanjega jezuitskega kolegija predstavljale temelj licejske knjižnice v Ljubljani. Njena ustanovitev je bila povezana z izobraževalnimi reformami pod Marijo Terezijo, s katerimi sta bila pouk in znanstvene zbirke bolj sistematično organizirana pod državnim okriljem. Od leta 1791 je knjižnica prejemala obvezne izvode tiskovin, izdanih na Kranjskem. Tako se je postopoma razvila v osrednje zbirališče tiskanega kulturnega izročila dežele.

Z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani leta 1919 je rasla tudi znanstvena naloga knjižnice. Zdaj je v večji meri služila univerzitetnemu raziskovanju in poučevanju. Po več institucionalnih spremembah je po drugi svetovni vojni dobila današnji položaj Narodne in univerzitetne knjižnice Slovenije. Med njene naloge sodijo zbiranje, obdelava in ohranjanje slovenskih publikacij ter zagotavljanje dostopa do znanstvene literature.

Današnja knjižnična stavba v Ljubljani je bila zgrajena po načrtih Jožeta Plečnika in odprta leta 1941. Plečnik, rojen leta 1872 in umrl leta 1957, je med drugim deloval na Dunaju, v Pragi in Ljubljani. Njegova arhitektura povezuje klasične oblike, regionalne materiale in izrazito simbolno zasnovo. Pri knjižnični stavbi vodi pot iz razmeroma temnih vhodnih prostorov po monumentalnem stopnišču v svetlo čitalnico. To zaporedje razumemo kot arhitekturno podobo poti iz nevednosti do spoznanja.

Pegaz izhaja iz grške mitologije, v evropski kulturi pa je bil povezan z muzami, poezijo in ustvarjalnim navdihom. Njegova uporaba na knjižnični stavbi se tako navezuje na starejše predstave o izobraževanju in duhovni spodbudi.

Obletnica se nanaša na institucionalni izvor iz leta 1774. Izbira dogodka tako povezuje zgodovino državne izobraževalne in zbirateljske politike z današnjo funkcijo knjižnice kot spominske ustanove in znanstvene infrastrukture Slovenije.