Luksemburg · 175. obletnica smrti velikega vojvode Guillaume II

Wilhelm II. je izhajal iz rodbine Oranien-Nassau. Preden je zasedel prestol, je služil v britanski vojski, sodeloval v bojih proti Napoleonu na Iberskem polotoku in leta 1815 pri Waterlooju poveljeval nizozemskim četam. Po odpovedi prestolu svojega očeta Wilhelma I. je leta 1840 postal kralj Nizozemske in hkrati veliki vojvoda Luksemburga.

Ta povezava je temeljila na določilih Dunajskega kongresa iz leta 1815. Luksemburg je bil povzdignjen v veliko vojvodino in v personalni uniji podeljen nizozemskemu kralju. Vendar je ostal samostojno ozemlje in je pripadal zvezi Deutscher Bund. Še pred Wilhelmovim prevzemom oblasti je bil zgodovinski Luksemburg zaradi belgijske revolucije razdeljen: zahodni, pretežno francosko govoreči del je pripadel Belgiji, medtem ko je zmanjšana velika vojvodina ostala povezana z nizozemskim kraljem.

V Wilhelmovo vladavino je sodilo pomembno obdobje ustavnega razvoja. Leta 1841 je Luksemburg dobil svojo prvo samostojno ustavo. Pod vplivom evropskih revolucij leta 1848 je sledila liberalnejša ureditev z močnejšim ljudskim predstavništvom in omejeno vladarsko oblastjo monarha. Tudi na Nizozemskem je Wilhelm soglašal z obsežno ustavno reformo, s katero se je država začela bolj razvijati v parlamentarno monarhijo.

Konjeniška figura, upodobljena na kovancu, stoji na osrednjem trgu pred mestno hišo v mestu Luksemburg. Trg ima uradno ime Place Guillaume II, v krajevni rabi pa se imenuje »Knuedler«. Spomenik, postavljen v 19. stoletju, spominja na Wilhelma kot deželnega vladarja in na takratno novo ureditev luksemburške države.

Obletnica je bila za Luksemburg priložnost, da se spomni tega obdobja svoje monarhične in ustavne zgodovine. Povezava zgodovinskega vladarja z današnjim velikim vojvodo hkrati poudarja dinastično kontinuiteto voditelja države, čeprav se je personalna unija z Nizozemsko po smrti Wilhelma III. leta 1890 končala.