Belgija · Jan van Eyck

Jan van Eyck, rojen okoli leta 1390 in umrl leta 1441 v Brüggeju, sodi v prvo generacijo staronizozemskega slikarstva. Deloval je v burgundskih Nizozemskih deželah, politično in gospodarsko tesno povezanem območju, ki je obsegalo dele današnje Belgije, Nizozemske in Francije. Od leta 1425 je kot dvorni slikar služil vojvodi Philipps des Guten von Burgund. Za vojvodo je poleg umetniških del opravljal tudi diplomatska potovanja.

Van Eyck je znan po slikarski tehniki, pri kateri so prosojne, druga na drugo nanesene plasti oljne barve omogočale natančno upodobitev svetlobe, tkanin, nakita in kože. V nasprotju z dolgo razširjenim prepričanjem oljnega slikarstva ni izumil. Vendar je njegovo uporabo razvijal in izpopolnjeval. Zanj so značilni tudi nadrobno upodobljeni notranji prostori in krajine ter predmeti, ki lahko nosijo verska ali družbena sporočila.

Med njegova najbolj znana dela sodi Gentski oltar v St.-Bavo-Kathedrale. Delo, sestavljeno iz več tabel in dokončano leta 1432, pripisujejo Janu van Eycku in njegovemu starejšemu bratu Hubertu. V središču odprte praznične strani je »Čaščenje mističnega jagnjeta«. Tabele so bile skozi stoletja večkrat ločene, ukradene, vrnjene in restavrirane. Drugo pogosto obravnavano delo je tako imenovani Arnolfini portret iz leta 1434, ki prikazuje par v meščanski notranjščini.

Izdaja je izšla v okviru flamskega tematskega leta »Van Eyck 2020«. V Gentu so bile ob tej priložnosti predvidene razstave, restavratorski projekti in prireditve, posvečene slikarju in Gentskemu oltarju. Eden od poudarkov je bila predstavitev restavriranih oltarnih tabel; hkrati je Museum voor Schone Kunsten Gent pripravil obsežno razstavo Van Eyckovih del. Del programa je bil prekinjen zaradi pandemije COVID-19. Kovanec se je tako navezal na že načrtovano kulturno leto ter Van Eycka umestil v kulturno dediščino Belgije in zlasti Flandrije.