Vatikan · 90 let Vatikanske mestne države

Nastanek Vatikanstadta je povezan z »rimskim vprašanjem«. Leta 1870 so čete Kraljevine Italije zavzele Rim; s tem je prenehala obstajati Cerkvena država, nad katero so papeži pred tem izvajali posvetno oblast. Papež Pij IX. ni priznal ureditve svojega položaja, ki jo je enostransko ponudila Italija. Zato je več desetletij ostalo nejasno, kako naj bi bilo pravno urejeno razmerje med italijansko državo in Svetim sedežem.

Rešitev so prinesle lateranske pogodbe, sklenjene 11. februarja 1929 med Svetim sedežem in Kraljevino Italijo. V imenu Svetega sedeža jih je podpisal državni tajnik kardinal Pietro Gasparri, v imenu italijanske vlade pa Benito Mussolini. Pogodbena ureditev je obsegala politično pogodbo, konkordat in finančno konvencijo. Italija je priznala suverenost novoustanovljene male države. Sveti sedež pa je v zameno sprejel Kraljevino Italijo z Rimom kot prestolnico. Finančni sporazum je urejal odškodnino za izgubo Cerkvene države, konkordat pa odnose med državo in Katoliško cerkvijo v Italiji.

Pij XI. se je s civilnim imenom imenoval Achille Ratti. Pred izvolitvijo za papeža leta 1922 je bil med drugim prefekt Vatikanske knjižnice, papeški diplomat na Poljskem in milanski nadškof. Med njegovim pontifikatom je bila z lateranskimi pogodbami oblikovana še danes veljavna državnopravna podlaga Vatikanstadta.

Lateranska bazilika ne leži znotraj Vatikanstadta. Je stolnica rimskega škofa in ima kot last Svetega sedeža poseben eksteritorialni status. Njeno ime nosita tudi sosednja Lateranska palača in tam sklenjene pogodbe. Podpis je potekal v Lateranski palači; bazilika na podobi kovanca tako opozarja na kraj in cerkveni vidik sporazuma. Obletnica je bila priložnost za spomin na pogodbeno rešitev rimskega vprašanja in nastanek današnje državne ureditve Svetega sedeža.