Luksemburg · 100. obletnica vzpona velike vojvodinje Charlotte na prestol in poroke

Charlotte se je leta 1896 rodila kot hči luksemburškega velikega vojvode Wilhelm IV. Na čelo države je prišla v notranje- in zunanjepolitično napetih razmerah. Njena starejša sestra Marie-Adelheid je januarja 1919 odstopila. Med nemško okupacijo Luksemburga v prvi svetovni vojni so ji zaradi stikov z okupacijskimi oblastmi in njenega političnega odnosa očitali pomanjkanje nevtralnosti. Po koncu vojne je bil zaradi tega pod pritiskom tudi monarhični sistem.

Nekaj mesecev po nastopu funkcije Charlotte je luksemburško prebivalstvo na referendumu glasovalo o obliki države. Jasna večina se je izrekla za ohranitev monarhije in za Charlotte kot voditeljico države. Hkrati se je leta 1919 demokratizirala politična ureditev: uvedena je bila splošna volilna pravica, vključno z volilno pravico žensk, ustava pa je jasneje določila, da državna oblast izhaja iz naroda. Charlotte je kot ustavna velika vojvodinja ostala vezana na pristojnosti, določene z ustavo.

Med drugo svetovno vojno je po nemškem vdoru leta 1940 z družino zapustila državo. Iz izgnanstva se je obračala na luksemburško prebivalstvo, med drugim v radijskih nagovorih prek BBC. Velika vojvodska družina in vlada v izgnanstvu sta prispevali k temu, da je bil Luksemburg pred zavezniki zastopan kot samostojna država. Po osvoboditvi se je Charlotte leta 1945 vrnila.

Njena vladavina se je leta 1964 končala z odpovedjo prestolu v korist njenega sina Jean. Sedanji veliki vojvoda Henri je njen vnuk. Skupna upodobitev obeh voditeljev države se zato navezuje na dinastično kontinuiteto hiše Luxemburg-Nassau. Izdaja ob obletnici se navezuje tudi na spomin Luksemburga na državno krizo leta 1919, potrditev monarhije na referendumu ter vlogo Charlotte med okupacijo.