Coincard – Izdaja 1

Do leta 1917 je območje Estonije pripadalo Ruskemu cesarstvu. Po februarski revoluciji se je carska oblast zrušila, Estonija pa je dobila enotno avtonomno upravo. Ko so boljševiki pozneje prevzeli oblast in so napredovale nemške čete, so estonski politiki kratko prehodno obdobje izkoristili za razglasitev lastne države.

Podlaga zanjo je bil dokument „Manifest an alle Völker Estlands“, ki ga je objavil estonski reševalni odbor. Javno je bil prebran 23. februarja 1918 v Pärnu. Naslednjega dne je bila v Tallinnu oblikovana začasna vlada, zato se 24. februar praznuje kot državni praznik. Državne samostojnosti sprva ni bilo mogoče uresničiti, saj so nemške čete zasedle državo.

Po koncu prve svetovne vojne je začasna vlada novembra 1918 prevzela državno oblast. Kmalu zatem se je začela estonska osamosvojitvena vojna proti Sovjetski Rusiji. Na jugu so poleg tega potekali tudi spopadi z vojaškimi enotami pod prevlado nemških Baltov. Vojna se je končala z mirovno pogodbo iz Tartu, sklenjeno 2. februarja 1920. Sovjetska Rusija je v njej priznala Estonijo kot suvereno državo in se odpovedala zahtevam po njenem ozemlju.

Prva estonska republika je obstajala do leta 1940. Sledile so sovjetska okupacija in priključitev, nemška okupacija med drugo svetovno vojno ter ponovna vključitev v Sovjetsko zvezo. Estonija je z vidika državnega prava vztrajala pri nadaljnjem obstoju republike, ustanovljene leta 1918. Zato leta 1991 ob razpadu Sovjetske zveze ni bila razglašena ustanovitev nove države, temveč obnovitev državne samostojnosti.

Jubilej je tako hkrati predstavljal nastanek republike in zamisel o njeni pravni kontinuiteti skozi obdobje okupacije in sovjetske dobe. Bil je del večletnega državnega jubilejnega programa, ki je obujal spomin tudi na politične korake med avtonomijo, ustanovitvijo države in sklenitvijo mirovne pogodbe iz Tartu.