2 evra BU

Ġgantija sestavljata dva neposredno drug ob drugem stoječa templja, obdana s skupnim obodnim zidom. Njuna tlorisa sledita shemi, značilni za malteško tempeljsko kulturo: iz predprostora vodi osrednji hodnik v več polkrožnih, ob straneh razporejenih prostorov. Za zunanje zidove so bili uporabljeni posebno veliki in trpežni apnenčasti bloki, v notranjosti pa lažje obdelovalen apnenec. Nekateri bloki tehtajo več ton.

O skupnostih, ki so zgradile te komplekse, je zaradi odsotnosti pisnih pričevanj znano le nekaj na podlagi arheoloških najdb. Verjetno so se ukvarjale s poljedelstvom in živinorejo. Oltarji, živalske kosti, kurišča in posode kažejo, da so v templjih potekali skupnostni obredi in daritveni obredi. Natančnega značaja obredov in čaščenih božanstev pa ni mogoče zanesljivo določiti. Človeške figure, najdene na Malti, se pogosto povezujejo s plodnostjo ali čaščenjem prednikov, vendar ne omogočajo enoznačne razlage.

Ime Ġgantija izhaja iz malteške besede za »velikanko« oziroma »velikana«. Krajevno izročilo je nenavadno velike kamnite bloke pojasnjevalo s tem, da naj bi zgradbo postavilo velikansko bitje. Takšne pripovedi so nastale dolgo pred arheološkimi raziskavami načina gradnje in starosti kompleksa.

V 19. stoletju je bil kompleks odkopan, pri čemer zgodnja izkopavanja še niso ustrezala današnjim arheološkim standardom. Poznejše raziskave so omogočile natančnejšo opredelitev posameznih gradbenih faz. Od leta 1980 je Ġgantija del UNESCO-ve svetovne dediščine; pozneje so bile v to območje svetovne dediščine vključene še druge malteške megalitske zgradbe.

Izdaja iz leta 2016 je uvedla malteško serijo kovancev, posvečeno prazgodovinskim najdiščem v državi. V naslednjih letih so bili upodobljeni še drugi tempeljski kompleksi ter podzemni hipogej Ħal Saflieni. Izbira Ġgantije za uvod v serijo je tako opozorila na samostojno tempeljsko kulturo malteškega arhipelaga.