Coincard

Izraz »baltska kultura« se tukaj ne nanaša na splošno na kulture vseh držav ob Baltskem morju. Nanaša se predvsem na zgodovinske tradicije baltskih ljudstev v vzhodnem delu Baltskega morja. Njihovi jeziki tvorijo samostojno vejo indoevropske jezikovne družine. Danes se od njih govorita še litovščina in latvijščina; staropruščina, ki je bila prav tako baltski jezik, je v novem veku izumrla. Balti niso nikoli oblikovali enotne države, temveč so jih sestavljale različne plemenske in regionalne skupine.

Litauen je bil pokristjanjen šele v poznem srednjem veku. Zato je mogoče prvine predkrščanskih predstav razmeroma dolgo slediti v običajih, pesmih in ustnem izročilu. Sem sodijo razlage narave, nebesnih teles in razčlenjene ureditve sveta. Njihova natančna razlaga pa je zahtevna: arheoloških znamenj in poznejšega etnološkega izročila ni mogoče brez nadaljnjega enačiti.

Jantar je fosilizirana drevesna smola, ki jo najdemo predvsem na obalah Baltskega morja. Že v kameni dobi so ga obdelovali v nakit, obeske in druge predmete. Najdbe iz območja Baltskega morja dokazujejo prisotnost ploščic, gumbov in figur z izvrtinami ali geometrijskimi vzorci. Jantar je po obsežnih trgovskih in menjalnih mrežah dosegel tudi srednjo in južno Evropo. Pozneje imenovana Jantarjeva pot pri tem ni bila ena sama določena cesta, temveč preplet spreminjajočih se povezav med območjem Baltskega morja in južneje ležečimi pokrajinami.

Kot material jantar tako povezuje arheologijo, trgovino ter verske oziroma simbolne predstave. Poleg tega je primeren kot skupni znak baltskega prostora, ne da bi se izključno nanašal na vladarja, politični dogodek ali posamezno obdobje.

Izdaja očitno ni bila vezana na določeno obletnico. V ospredje je postavila kulturne in jezikovne korenine Litauen znotraj baltskega prostora. Zato se je priložnost razlikovala od spominskih kovancev, ki obravnavajo ustanovitve držav, zgodovinske osebnosti ali stavbe.