2 evra BU

Ľudovít Štúr je bil jezikoslovec, pisatelj, novinar in politik. Pripadal je generaciji slovaškega narodnega gibanja, ki se je v 19. stoletju oblikovala v okviru Kraljevine Ogrske. Njen cilj je bil uveljaviti slovaški jezik v izobraževanju, književnosti in javnem življenju ter zahtevati politične in kulturne pravice za slovaško prebivalstvo.

V Štúrovem času so obstajali različni pogledi na to, kateri knjižni jezik naj bi uporabljali Slovaki. Protestantski avtorji so pogosto pisali v obliki češčine, medtem ko je bila med katoliškimi učenjaki razširjena starejša norma, ki jo je izdelal Anton Bernolák. Štúr in njegova somišljenika Jozef Miloslav Hurban in Michal Miloslav Hodža so se leta 1843 dogovorili o novi kodifikaciji, ki je temeljila predvsem na srednjeslovaških narečjih. Štúr je to jezikovno obliko nato utemeljil v jezikoslovnih spisih. Po poznejših prilagoditvah je postala temelj današnjega slovaškega standardnega jezika.

Kot novinar je Štúr izdajal časopis „Slovenskje národňje novini“ z literarno prilogo „Orol tatránski“. S tem je ustvaril forum za politične razprave, književnost in vprašanja narodne samoorganizacije. Hkrati je bil poslanec ogrskega deželnega zbora. Tam se je med drugim zavzemal za družbene reforme in priznanje jezikovnih pravic Slovakov.

Med revolucijami leta 1848 se je zaostril konflikt med ogrskim narodnim gibanjem in nemadžarskimi prebivalstvenimi skupinami Kraljevine. Štúr je sodeloval pri oblikovanju slovaških političnih zahtev in bil eden vodilnih predstavnikov Slovaškega narodnega sveta. Ta je organiziral oborožene akcije proti ogrski revolucionarni vladi in pri tem nekaj časa sodeloval s habsburško stranjo. Pričakovana politična samouprava pa ni bila uresničena.

Počastitev z državnim spominskim kovancem je predvsem posledica Štúrove vloge pri oblikovanju slovaškega knjižnega jezika in političnem oblikovanju slovaškega narodnega gibanja. Oboje je tesno povezano z nastankom modernega slovaškega narodnega samozavedanja.