2 evra PP

Praznik federacije je potekal 14. julija 1790 na pariškem Marsovem polju, natanko eno leto po zavzetju Bastille. Zgodil se je v zgodnji fazi francoske revolucije, ko so si še prizadevali za sporazum med monarhijo, narodno skupščino in prebivalstvom. V Pariz so pripotovale delegacije novoustanovljenih nacionalnih gard iz francoskih departmajev. Prireditve se je udeležilo več deset tisoč gledalcev; zanje so Marsovo polje preuredili v veliko prizorišče praznovanja.

Med mašo je poveljnik nacionalne garde, Marquis de Lafayette, prisegel narodu, zakonu in kralju. Ludwig XVI. se je zavezal, da bo spoštoval nastajajočo ustavno ureditev. Praznik je Francijo prikazal kot skupnost enakopravnih državljanov in njenih pokrajin. Ta predstava spravljene ustavne monarhije pa se je izkazala za kratkotrajno. V naslednjih letih so se politični spori zaostrili; leta 1792 je bila monarhija odpravljena.

Od leta 1880 je 14. julij z zakonom določen kot francoski državni praznik. Datum omogoča dvojno zgodovinsko navezavo: na revolucionarni preobrat ob zavzetju Bastille leta 1789 in na praznovanje narodne enotnosti leta 1790. Izbira Praznika federacije za izdajo iz leta 2015 se navezuje na to drugo razlago, ki je močneje usmerjena v občutek pripadnosti.

Marianne ni zgodovinska osebnost, temveč alegorija. Ženska podoba je nastala iz političnega podoboslovja revolucije in se je v 19. stoletju uveljavila kot poosebitev republike. Njeno ime namerno povezuje razširjeno osebno ime s predstavo o ljudstvu. Tudi frigijska kapa se je v času revolucije uporabljala kot znamenje svobode. Francoska kokarda združuje modro in rdečo, barvi Pariza, z belo.

Pesem Paula Éluarda „Liberté“ je nastala med nemško okupacijo Francije in bila objavljena leta 1942. Zaradi razširjenosti v odporniškem gibanju se je tesno povezala z bojem proti okupaciji in političnemu zatiranju. Besedilo navaja številne kraje, na katere lirski subjekt zapiše sprva neimenovano ime; šele na koncu je razkrito, da je to „Liberté“.