2 evra BU

Dante Alighieri je bil florentinski pesnik, politični uradnik in učenjak. Sodeloval je v spopadih med političnimi tabori svojega rojstnega mesta in bil nekaj časa med njegovimi vodilnimi uradniki. Po prevzemu oblasti s strani nasprotnih črnih gvelfov je bil v odsotnosti obsojen in izgnan iz Firenc. Ker se ni vrnil, je preostanek življenja preživel na različnih dvorih severne Italije. Umrl je leta 1321 v Ravenni.

Njegovo najbolj znano delo je nastalo večinoma v času izgnanstva. »Božanska komedija« opisuje potovanje skozi tri področja onstranstva: pekel, vice in raj. Rimski pesnik Vergil najprej vodi pripovedovalca, pozneje to vlogo prevzame Beatrice. Delo povezuje krščansko teologijo in srednjeveško kozmologijo z antično književnostjo, filozofijo ter komentarji politike in sodobne zgodovine. Dante v njem upodablja zgodovinske osebnosti, mitološka bitja in svoje sodobnike ter jih glede na njihovo zemeljsko ravnanje razvršča v ureditev onstranstva.

Dante pesmi ni napisal v latinščini, tedanjem jeziku številnih učenih besedil, temveč v italijanskem ljudskem jeziku, ki je temeljil predvsem na toskanskem narečju. Široka razširjenost in poznejša kanonizacija njegovih del sta pripomogli k temu, da je ta jezikovna oblika postala temelj italijanskega knjižnega jezika. Poleg tega je med drugim napisal delo »Vita nuova«, spoj pesmi in proznih komentarjev o Beatrice, ter razprave o jeziku in politični ureditvi.

Dante je zato v italijanskem kulturnem spominu simbol ne le posameznega literarnega dela, temveč tudi skupnega jezika države, ki se je politično združila šele stoletja pozneje. Njegov portret in prizori iz njegove poezije so že dolgo prisotni v umetnosti, spomenikih in državni simboliki. Jubilej je bil tako za Italijo priložnost, da se spomni avtorja, čigar delo je tesno povezano z nacionalno literarno in jezikovno zgodovino.