Komplet obtočnih kovancev zrcalni sijaj

Postojnska jama leži v jugozahodni Sloveniji, v kraški pokrajini, zgrajeni iz apnenca. Njen razvejani jamski sistem je ustvarila Pivka, ki ponikne v podzemlje in je skozi dolga časovna obdobja raztapljala apnenec. Kapniki in druge sige pa nastajajo, ko voda, bogata z apnencem, v votlinah odlaga mineralne usedline. Območje spada v širše območje slovenskega krasa, katerega ime za pokrajino je postalo mednarodno poimenovanje za ustrezne geološke oblike.

Letnica 1213 ne označuje odkritja jame v pravem pomenu besede. Ljudje so poznali in obiskovali vsaj lažje dostopne dele že prej. Osnova za obletnico je najstarejši znani napis obiskovalca v delu jame, ki se danes imenuje »hodnik starih podpisov«. Takšna vrezana imena in letnice dokumentirajo uporabo jame dolgo pred začetkom organiziranega turizma.

V 17. stoletju je kranjski učenjak Johann Weichard von Valvasor opisal jamo. Odločilen korak k njenemu nadaljnjemu raziskovanju je leta 1818 prineslo odkritje dotlej neznanih jamskih prostorov, ki ga je opravil Luka Čeč, zaposlen kot prižigalec svetilk med pripravami na obisk visokega gosta. Že naslednje leto so se začeli organizirani obiski. V 19. stoletju so uredili poti in razsvetljavo ter postavili jamsko železnico. Postojna se je tako že zgodaj razvila v turistično urejen jamski sistem.

Jama je tudi kraj raziskovanja podzemnih življenjskih prostorov. Med njeno favno spada človeška ribica, dvoživka dinarskega krasa, prilagojena stalnemu življenju v temi. Druge jamske nevretenčarske živali so prispevale k temu, da je Postojna postala raziskovalno središče speleobiologije.

Za Slovenijo Postojna povezuje naravno okolje, zgodovino turizma in znanstveno preučevanje kraških pojavov. Ohranjeni napis je ponudil jasno datiran povod, da se ta nacionalna naravna in kulturna dediščina obeleži na spominskem kovancu.