Set BU

Evro temelji na ekonomski in monetarni uniji, dogovorjeni v Maastrichtski pogodbi. Pogoji za sodelovanje so med drugim vključevali zahteve glede stabilnosti cen, javnega dolga, proračunskega primanjkljaja in obrestnih mer. Leta 1998 je bila ustanovljena Evropska centralna banka. 1. januarja 1999 je evro najprej začel veljati kot knjižni denar; hkrati so bili menjalni tečaji sodelujočih nacionalnih valut nepreklicno določeni. Nakazila, finančne transakcije in državne račune je bilo tako že mogoče izvajati v evrih, medtem ko so se v vsakdanjem življenju še naprej uporabljali nacionalni bankovci in kovanci.

Gotovinski evri so 1. januarja 2002 prišli v obtok v dvanajstih državah. Dotedanje valute, med njimi nemška marka, francoski frank, italijanska lira in španska pezeta, so bile umaknjene v kratkih prehodnih obdobjih. Prehod na gotovino je bil obsežna logistična operacija: banke, trgovino in upravljavce avtomatov je bilo treba oskrbeti oziroma tehnično prilagoditi, cene prikazati vzporedno, velike količine stare gotovine pa sprejeti nazaj. Skupna valuta naj bi olajšala čezmejna plačila in primerjavo cen ter odpravila tveganja menjalnih tečajev znotraj valutnega območja.

Do leta 2012 se je število držav evroobmočja povečalo na 17. Več izdajajočih držav je valuto zato uporabljalo manj kot deset let. Skupno leto izdaje se ni nanašalo na njihovo posamezno nacionalno uvedbo, temveč na začetek uporabe gotovinskih evrov nasploh.

S političnega vidika se je kovanec pojavil v napetem obdobju. Evropska dolžniška in bančna kriza je od leta 2009 razkrivala velike razlike med gospodarstvi valutnega območja. O reševalnih programih, proračunskih pogojih in novih instrumentih za stabilizacijo monetarne unije se je razpravljalo polemično. Skupna izdaja je temu postavila nasproti idejo povezanega valutnega območja.

Takšne skupne izdaje združujejo enako likovno podobo z ustreznimi državnimi imeni in nacionalnimi oznakami kovnice. Skupne izdaje za evropske obletnice so se pojavile že leta 2007 in 2009. Dogodek iz leta 2012 je to prakso nadaljeval in bil zaradi svoje neposredne povezave z vsakodnevnim plačilnim sredstvom posebej primeren za kovanec v obtoku.